Planšarski muzej
Bohinj je znan tudi po tem, da je bilo tukaj razvito planšarstvo in sirarstvo v najbolj intenzivni obliki. Planšarski muzej, ki nazorneje prikazuje to področje, je odprt od leta 1971, z vsebinsko dopolnitvijo in preureditvijo iz leta 1991. Muzej je urejen v opuščeni vaški sirarni, kjer so še do leta 1967 izdelovali sir. Nasproti muzeja je Okrepčevalnica Planšar, kjer lahko poskusimo različne mlečne izdelke in druge gurmanske dobrote Bohinja. Fotografije muzeja …
Planšarski muzej na spletnih straneh wikipedije
Planšarski muzej na spletnih straneh Bohinja
|
|
Zoisova graščina
Zoisov grad
Zoisova graščina stoji v severnem delu vasi (na eni izmed poti proti Hudičevemu mostu). Zgrajena je bila v drugi polovici 18. stoletja v novoromanskem slogu. Stavba je služila za bivanje lastnika in oskrbnika železarskih fužin ter kot uprava fužine. Ruševine, ki so ob rakah vidne še danes, so ostanki stare žage, ki stoji na temeljih nekdanje fužine. V gradu je imel med drugo svetovno vojno svoj sedež štab Jeseniško–bohinjskega odreda. Možen je ogled zunanjosti graščine in ruševin.
Hlipova hiša
Hlipovo hišo s freskami na fasadi najdemo nedaleč od glavne ceste (od mostu mimo gostilne Mihovec, po cesti proti cerkvi sv. Pavla; ko se začne cesta dvigati v klanec, je na levi strani, nekoliko od ceste). (hišna številka) Freske v poznobaročnem stilu predstavljajo nabožno vsebino (sv. Florijana, križanje Kristusa, sv. Štefana in kronanje Marije z Jezusom). Možen je le ogled zunanjosti hiše.
Nutnica pri Joštu
Tam so tehtali in zapisovali količine stopljenega železa. V današnjem prehodu so rudo tehtali in tu je bila tudi trgovina. Ta prehod so imenovali »štibelc«. Hiša se ponaša tudi z lesenim križanim na pročelju hiše, ki je po oceni ljubljanskih kustosov star vsaj 350 let.
Andrejčeva žaga in mlin
Andrejčeva žaga in mlin ležita v Stari Fužini, sto metrov severno od mosta in deset metrov stran od Planšarskega muzeja ter gostilne Mihovec. Žaga in mlin sta bila izdelana leta 1889 iz lesa in obratujeta še danes. Ogled je možen po predhodnem dogovoru z lastnikom g. Francem Zupanom (tel: 04 572 30 10).
Cerkev sv. Pavla
Cerkev sv. Pavla pozimi
Sv. Pavel in v ozadju Fužinarski hribi
Pogled na Staro Fužino
Podružnična cerkev sv. Pavla stoji na koncu vasi Stara Fužina. Prvotna cerkev je domnevno nastala že v 13. stoletju, vendar je bila v kasnejših stoletjih večkrat prezidana (leta 1502 so jo obnovili Ortenburžani). Namenjena je bila predvsem rudarjem in plavžarjem. V virih je z obzidjem obdana cerkev prvič omenjena konec 15. stoletja kot podružnica župnije sv. Martina v Srednji vasi (sodeč po freskah ob glavnem vhodu, je vsaj pol stoletja starejša – iz okrog 1440), domnevno pa naj bi cerkev na tem prostoru stala že v 13. stoletju. Srednjeveško jedro sestavljata ladja in vhodna lopa, ena največjih ohranjenih pri nas, tlakovana z okroglastimi rečnimi kamni in ozkimi ploščatimi kamni ter je delo iste delavnice, ki je leta 1639 tlakovala lopo pri sv. Janezu. Prezbiterij z mrežastim obokom je še po gotski tradiciji nastal konec 16. stoletja.
Današnjo podobo je cerkev dobila v 18. stoletju, ko so prizidali zvonik z dvojno čebulasto streho in laterno ter kapeli. Na zahodni fasadi so le delno ohranjene gotske freske, ki prikazujejo vrsto svetniških upodobitev (delo Mojstra bohinjskega prezbiterija so osrednje tri figure, freske sv. Lenarta na levi in sv. Ahaca na desni pa je približno dvajset let kasneje dodal suško prileški slikar). Sv. Krištof na južni zunanjščini ladje je iz prve polovice 17. stoletja. Veliki oltar s kasneje dodano sliko patrona cerkve – Spreobrnenje sv. Pavla (Matija Koželj, konec 19. stoletja) je iz srede 17. stoletja, oltarja v obeh kapelah pa iz srede 18. stoletja. Lesen pevski kor iz druge polovice 17. stoletja stoji na dveh stebrih in ga krasijo trije iz lesa izrezljani angeli »muzikanti« (trobentač – trobenta je izginila, drugi igra na lutnjo, tretji poje iz knjige) iz istega časa. Ogled po predhodnem dogovoru z župnijskim uradom v Srednji vasi, tel: 04 572 37 23.
Toplarji
Skupina kozolcev je postavljena ob cesti v vas Studor pri odcepu iz glavne ceste. Strogo oblikovani dvojni kozolci (toplarji), pokriti z deskami, v malem ponavljajo zasnovo matične vasi, saj so gručo kozolcev zgradili na strateškem mestu med vasjo in polji. O njih vemo le toliko, da stoje na svojem mestu, odkar pomnijo najstarejši vaščani in do koder sežejo najbolj medli in oddaljeni spomini. Služijo sušenju sena in drugih poljščin ter shranjevanju orodja in vozil, saj je bil to ob pogostih deževjih skorajda edini način da so seno in poljščine ohranili.
Stogovi, kakor jih domačini tudi imenujejo, so zgrajeni iz lesa (tudi vse vezave in pritrditve). Zgrajeni so v pravi skeletni konstrukciji, ki ob najmanjši porabi materiala nudi največ, obenem pa je silno zračna, brez mrtvih prostorov, kjer bi se lahko nabirala vlaga ali pa zastajal zrak. Seno se tako lahko suši celo med dežjem. Kozolci stojijo na zasebni zemlji, ki je bila v času tlačanske odveze in zemljiške reforme razdeljena tedanjim kmetom iz vasi Studor. Delitev zemlje je potekala na katastrski karti z ravnilom, zato so parcele zelo ozke in podolgovate.
Oplenova hiša
Hišo so 1981 odkupili in jo do leta 1991 preuredili v muzej bivalne kulture Bohinjcev. Prikazuje primer kmečke hiše tipa stegnjenega doma, ki je bila sestavljena iz:
- zidanega in z lesom kombiniranega stanovanjskega dela, ki ga sestavljajo: obsežna veža, črna kuhinja z odprtim ognjiščem (na katerem je že vedno mogoče zakuriti), »hiša« (osrednji bivalni prostor s široko pečjo in »bohkovim kotom«), kamra, shrambi za živila (»špajza« in »čumnata«) ter »ispa« (podstrešna, kjer so včasih hranili žito, pridelke, obleko, obutev in orodje, danes pa si lahko ogledamo razne eksponate, na primer skrinja za shranjevanje žita); poleg vrste drugih zanimivih predmetov pa tudi lončena kmečka peč (na kateri sta dva pungrata – leseni ležišči) ter originalne statve (dokaz, da so se pri Oplenu ukvarjali s tkanjem),
- gospodarskega dela, ki je sestavljen iz: razmeroma velikega skednja, hleva in prostora za steljo. Na skednju je razstavljeno kmečko orodje in pripomočki, kot so grablje, vile, voz lojtrnik, sani krtiči, gnojni koš, orodje za cepljenje skodel in brusni kamen.
V Oplenovi hiši se trudijo ohranjati tradicijo, zato vsako leto priredijo ličkanje koruze septembra, vsako leto na sv. Štefana pa odprejo vrata otepovcem (otepanje je šega, ki izvira še iz poganskih časov).
Pokopališče padlim vojakom v prvi svetovni vojni
Ob cesti proti slapu Savica, na desni strani, nedaleč od odcepa na gondolsko žičnico Vogel, leži pokopališče padlim vojakom v prvi svetovni vojni. Tukaj so pokopani vojaki, ki so padli v krnskem pogorju (pripeljali so jih z žičnico) ali v območju Ukanca. Na pokopališču je 253 grobov, kapelica, ki je bila večkrat obnovljena, zadnjič leta 1990, in plošča z napisom: “Junakom Krna, braniteljem Bohinja”.