steče za izvirom najprej čez 38 m dolgo poševno stopnjo, nato pa pade skoraj navpišno 51 m globoko. Skupna višinska razlika je 78 m. Ob prelomnici prihaja na dan še manjši vodni krak, ki pada v skupni tolmun 25 metrov globoko. Skupaj tvorita dvopramenski slap v obliki črke A. Nad slapom se je navduševal Balthasar Hacquet, ko je v 18. stol. raziskoval triglavska jezera in Komarčo. Med pomembnimi zgodnjimi obiskovalci je bil leta 1807 avstrijski nadvojvoda Janez, na kar spominja marmorna plošča , ki jo je dal vzidati baron Žiga Zois. Takoj za tolmunom, ki je umetno podprt, stoji nizek jez. Po cevovodu je voda speljana v precej nižje ležečo hidroelektrarno Ukanc. Iz tolmuna pa se voda zliva prek skalovja in najprej ustvarja mnoge brzice, nato pa se umiri. Prav na tem delu pa so med Savico in cesto razmetani ogromni ledeniški balvani (nekateri vsebujejo tudi do 100 m³ skalovja).

Po grapi jugozahodno od slapa Savice, kjer se začenja pot na Komno, teče Mala Savica, ki izvira pod Jagrovo skalo. V zgornjem delu, kjer je hudourniška struga običajno suha, prečka grapo vezna pot med slapom Savica in potjo na Komno. Nekaj pod omenjeno potjo je vhod v izvirno jamo Mala Savica, kamor se da ob suši spustiti 60 metrov globoko. Kadar voda naraste, silovito bruhne skozi jamski vhod na dan. Blizu Koče pri Savici se združi z Veliko Savico, ki priteka iz slapa.

Okoli 130 metrov nad gladino jezera, v južni steni Pršivca, se nad mogočno hudourniško strugo nahaja vhod v jamo Govic. Cevasto oblikovan rov z zglajenimi stenami v globini 105 metrov pod vhodom jame zapira jezerce, ki se ob močnem deževju dvigne in bruhne na dan z mogočnim slapom, močnejšim od Savice. Kadar bruha Govic, Bohinjsko jezero tako naraste, da je pot ob severni obali neprehodna.